Novoletna vraževerja: zakaj na prvi dan v letu ne smemo jesti piščanca?

Med praznovanjem novega leta je med drugim pogosto prisotno prepričanje, da bodo naše odločitve prvega januarja vplivale na potek naslednjih 364 dni. Nekateri se tradicij držijo iz navade, drugi vanje še vedno verjamejo, tretji pa se kljub poznavanju zanje ne zmenijo.

Med drugim se že dolga leta širi ljudsko izročilo, ki pravi, da za novo leto ne smemo jesti piščanca, saj naj bi to prinašalo nesrečo.

Kot je pojasnil etnolog Tomaž Simetinger z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na filozofski fakulteti, verovanje o “pravi” novoletni prehrani temelji na dveh komplementarnih živalih.

Na eni strani imamo piščanca oziroma kuro ali drugo perutnino, ki med hojo ali iskanjem hrane brca in koplje z nogami nazaj. V preteklosti je to simboliziralo, da se kura navezuje na pretekli čas, ki odmira, in s tem prinaša nesrečo.

Na drugi strani imamo prašiča, ki rine z rilcem naprej, in s tem simbolizira novo prihajajoče obdobje. Znano je, da je bil prašič že v preteklosti povezan s prinašanjem sreče. Pogosto, vsaj v začetku 20. stoletja, je bil prisoten na novoletnih voščilnicah, s čimer je predstavljal vstopanje v nov cikel, ki naj bi ga spremljali obilje, sreča in zdravje.

Izvor ljudskega izročila je težko opredeliti, saj so ta verovanja po besedah Simetingerja zelo heterogena in so se spreminjala skozi zgodovino, zbrani podatki pa segajo šele v obdobje po drugi svetovni vojni. Vseeno drži, da je prepričanje razširjeno po vsej Sloveniji in celo v sosednjih državah, kjer lahko obstajajo druge variacije izročila, med njimi na primer, da ponekod namesto kure omenjajo raco.

Kot je pojasnil etnolog, to ni edino razširjeno novoletno vraževerje na našem območju. Na Primorskem je nekoč veljalo, da boš to, kar počneš prvega januarja, počel vse do konca leta. Otroci, ki se niso radi umivali, so si zato rekli, da se prvi dan ne bodo umili, saj so verjeli, da se jim potem tudi do konca leta ne bo treba.

“Ta prepričanja so vezana tudi na spol,” je ocenil Simetinger. Moški namreč v krščanskem in patriarhalnem svetu velja za krono stvarstva in je tisti, ki prinaša srečo, ženska pa nesrečo. “Od tu izvira ideja, da na prvi dan oziroma prvi obisk v letu ženska ne sme prestopiti praga prva, ampak mora to storiti moški, ki bo prinesel srečo,” je pojasnil etnolog.

V novoletnem času priljubljene tudi druge prakse

Novo leto je samo eno od minulih dni, ki v tradicijskih predstavah velja za posebnega. Kot je povedal Simetinger, praznik namreč v preteklosti nikoli ni bil razumljen ločeno, temveč znotraj konteksta dvanajsterih noči oziroma obdobja med božičem in prihodom svetih treh kraljev.

V tem času je bilo včasih, pa tudi še danes, priljubljeno vedeževanje. Ljudje so prihodnost napovedovali z vlivanjem svinca, dvigovanjem tresk in vejic ter z metanjem čevlja ali polen, pri čemer so opazovali, v katero smer je bil obrnjen predmet. Če je bil čevelj na primer obrnjen stran od hiše, je to pomenilo, da se bo oseba odselila. “Poznamo torej serijo tovrstnih dejanj, ki nakazujejo, kaj se bo zgodilo v novem letu,” je ob tem dodal etnolog.

Pomemben element novoletnega časa je po njegovih besedah tudi blagoslavljanje, ki ga danes pogosto povezujemo z božičnimi in trikraljevskimi blagoslovi. Že preden smo poznali koncept tega, da so nebesa zgoraj, pekel pa spodaj, sta bila dim in ogenj tista, za katera so ljudje menili, da omogočata stik z onostranstvom. Zato so v času novega leta še danes pogosti obredni blagoslovi hiš in polj.